Omemba: Valentina Plaskan

»Ustavi pogrom nad sodelavci.«

»Kolegi in kolegice so zaradi izčrpanosti, slabih delovnih pogojev in podhranjenosti kolektiva med delom v desku omedlevali, a nadrejeni niso ukrepali.«

»Žal mi je, če se je to zgodilo znotraj hiše in brez njenega privoljenja. Nedopustno je, če se zdravje zaposlenih zlorablja, dostojanstvo vsakega zaposlenega je nedotakljivo.«

»Nedopustno je, če se zdravje zaposlenih zlorablja, dostojanstvo vsakega zaposlenega je nedotakljivo.«

»Pesmi stečejo skozi bralca kot reka, ki jo razburka nevihta, da poplavi in prinese na obrežje, kar je ležalo zakritega na njenem dnu.«

»Na eni strani je srce, polno kompleksnega čustvovanja, na drugi pa hladna ostrina razuma.«

»Nekateri ljudje želijo spati še naprej, / ne motite njihovega spanca, / izrežite jim ušesa, zamašite nosove«

»Vse, kar pesmi odslikavajo, je tisto, s čimer se zavestno ali nezavedno soočamo in od česar istočasno bežimo, da bi se približali neotipljivemu – višjemu, ki ga slutimo.«

»Zaobljeni in ostri kamni reke butajo drug v drugega, nekdaj so bili del gore, sedaj so del morja. Kje točno v bralcu in kje v knjigi se to zgodi? Ne vem. A ta moment je bistven, da poezija odloži bralčeva očala naučenega in ga nepripravljenega popelje k neposeljenemu in rahločutnemu – nazaj k človeku.«